Latinščina

Blowin’ in the Wind - Se dedit flamini

Gotovo ste že vsi kdaj slišali znano pesem Boba Dylana Blowin’ in the wind. To je bila njegova prva pesem, ki jo je napisal leta 1962. Ponujam pa vam bsedilo v latinščini, ki sem ga našla na neki spletni strani:

Quot viae quae homo peragranda,
Donec grandem anima fit.
Sic, et quot maria columba velanda
Donec quiescit acta,
Sic et quot sagitt’ab arcibus volanda,
Ante pac’aeternam fore?

Chorus:
Respons’amici,
Se dedit flamini,
Responsum se dedit flamini.

Quoties homo videret alte
Ante disceret caeli?
Sic, et quoties homo audiret bene,
Ante disceret fleti?
Sic, et quoties hom’alium necaret
Ante disceremus vitae?

Chorus

Quamdiu montes possent durare
Donec ventus defricaret?
Sic, et quamdiu homo potest durare
Donec sum coron’obiret?
Sic, et quamdiu homo se advertitur
Et dissimulat non videre?

Chorus

Perfekt - nepravilni glagoli

Za lažje memoriranje nepravilnih glagolov si natisnite razpredelnice in jih dopolnjujte z novimi primeri.

Pa veliko zabave pri učenju perfekta.

Našli doprsni kip Julija Cezarja

V južni Franciji, v reki Roni, so našli doprsni kip Julija Cezarja. Narejen naj bi bil tik pred njegovo smrtjo ali takoj po smrti. Več pa si lahko preberete na spletni strani Times-a.

Ekskurzija v Trst, Gradež in Oglej

V soboto, 10. maja, so se dijaki 1. b razreda odpravili na enodnevno ekskurzijo v Trst, Gradež in Oglej. Kako je potekal njihov dan, pa je Kristina opisala tako:

“Naša ekskurzija se je pričela v Škofji Loki, kjer smo se zbrali ob 6. uri zjutraj in se (še vsi zaspani) srečali s prof. Dolinarjevo, preverili prisotnost in se odpeljali proti Ljubljani. Tam smo pobrali še prof. Ahačiča in se v čudovitem jutru odpeljali proti Trstu.

Vožnja je trajala približno dve uri, pa še to je hitro minilo, saj nam je čas krajšal profesor, ki je pripovedoval o zgodovini Trsta, mi pa smo medtem reševali učne liste, ki nam jih prej pripravila profesorica latinščine. Ko smo prišli v Trst, nas je tam že pričakalo toplo, sončno vreme in občutek, da je že poletje.

Nekaj minut smo postali na bližnjem pomolu in se naužili morskega zraka, nato pa smo počasi odšli proti St. Giustu (ali v slovenščini Sv. Justu), griču nad Trstom, kjer naj bi se srečali z dijaki s tržaškega liceja. Kmalu zatem, ko smo prispeli na grič in si ogledali redke ostanke bazilike, so za nami prišli še gostitelji. Razdelili smo se v skupine in začel se je ogled Trsta in njegovih znamenitosti, po katerem so nas vodili naši mladi vodiči. Ogled ni bil dolg in kmalu se je začel del ekskurzije, na katerega je večina dijakov težko čakala - prosti čas. Nekateri so odšli v kavarne, drugi po trgovinah, k morju … Pred odhodom pa smo se spet dobili na Trgu italijanske enotnosti (Piazza Unità d’Italia), kjer so Slovenci šele lani, po 200 letih, dobili dovoljenje za zborovanje. Žal pa iz Trsta nismo nadaljevali v Gradež pravočasno, saj je naš avtous imel rahlo nesrečo in smo morali počakati italijanske policiste, da opravijo svoje delo. No, to jim, na našo srečo, ni vzelo preveč časa, zato smo se, še kolikor toliko po urniku, odpeljali naprej v Gradež.

Po poti nam je profesor že razlagal o zadnji točki našega izleta, čeprav še nismo bili na poti tja; vožnja iz Gradeža v Oglej je namreč prekratka za obširno razlago o samem mestu in znamenitostih, ki smo si jih nameravali ogledati.

V Gradežu nas je pričakala (na naše veliko veselje) še večja vročina in bolj močno sonce kot v Trstu. V cerkvi smo si bolj kot ne na hitro ogledali mozaik, ki ima zelo podobne motive kot tisti v Oglejski cerkvi, nato pa stekli na močno sonce in na plažo. Verjetno se ne bom preveč zmotila, če rečem, da smo vsi najtežje čakali na ta del ekskurzije - vroče sonce, peščena plaža, občutek že težko pričakovanega poletja in kolikor toliko toplo morje (baje je imelo okoli 20 stopinj). Pa saj nas ne bi ustavila niti hladnejša voda…

S težkim srcem smo se odpravili nazaj proti avtobusu, saj smo vedeli, da je bil to zadnji košček prostega časa, ki smo ga imeli na ekskurziji. Pa vendar smo se že nekako veselili lapidarija v Ogleju - bili smo nestrpni preizkusiti naše dosedanje znanje latinščine v praksi in sicer v branju nagrobnih napisov.

Muzej v Ogleju pa ne vsebuje le nagrobnikov in mozaikov, to je le majhen del vsega. Ogledali smo si tudi rimske kipe, ki, v nasprotju z grškimi, niso tako idealizirani, pa nakit, ki so za nosile Rimljanke, drage kamne, šolske potrebščine (voščene tablice, stiluse, …), figurice svetnikov, medicinske pripomočke, bojno opremo, v najvišjem nadstropju pa smo si ogledali zanimiv »cenik«, ki je razlagal plače oz. cene različnih stvari v antičnem obdobju. V kar nekaj primerih so takratne cene primerljive z današnjimi, najdražja med vsemi pa je bila osvoboditev sužnja, saj je moral za to dejanje delati povprečen učitelj (grammaticus) 700 let, medtem ko učitelj grščine in latinščine le 7 let.

Zadnja postojanka naše poti je bila cerkev v Ogleju z ogromnim mozaikom s krščanskimi motivi. Kar težko si je zamišljati, da je to dejansko neke vrste ročno delo. Na tisoče in tisoče kamenčkov, razporejenih v vzorce in motive, ki prekrivajo celotna cerkvena tla. Okoli mozaika se hodi po steklenem mostu, tako da lahko vidiš tudi vzorec pod sabo in sama obsežnost te osupne.

Naša ekskurzija je bila pri koncu, mi pa smo bili že dokaj utrujeni, pa vendar smo imeli še kar nekaj energije in profesor nas je popeljal še po sprehajalni stezi ob nekdanjem pristanišču, saj je takrat tam tekla plovna reka. Pot nazaj nas je zanesla še mimo foruma, od katerega pa danes ni ostalo praktično nič, razen nekaj stebrov in predstave, kako velik je nekoč bil.

Po poti nazaj smo premlevali dogodke minulega dne. Vtisi so bili odlični; sicer smo bili kar razočarani nad našimi »vodiči« po Trstu, saj je bila njihova angleščina daleč od pričakovane. Seveda nas je najbolj navdušil Gradež z morjem, plažami in toplim soncem, Oglejpa tudi ne zaostaja z veličastnim mozaikom in zanimivim muzejem ter lapidarijem. Verjetno lahko rečem le še, da je sreča, da smo imeli čudovito vreme, saj je absolutno pripomoglo k lepoti ekskurzije (pa čeprav je bila strokovna).”

Kristina Nastran, 1.b

Antični večer

V sredo, 23. aprila 2008, se je v šolski knjižnici Gimnazije Škofja Loka odvijal antični večer, ki so ga pripravili dijaki 2.b razreda. Vabilu so se odzvali starši, ravnatelj, nekateri profesorji in tudi drugi obiskovalci. Za uvod je Vida zaigrala prelepo skladbo na prečno flavto, nato pa sta skupaj z Danijelom nagovorila goste v slovenščini in v latinščini. Med njunim pripovedovanjem pa je bilo slišati tudi nekaj simpatičnih šal, s katerimi sta poskrbela za prijetno vzdušje.

Kot nastopajoči so se najprej predstavili recitatorji, ki so nas na poseben način z recitiranjem Ovidijeve poezije iz dela Ars amatoria ali Umetnost ljubezni prestavili v antični čas. Vsebino dveh pesmi pa sta dokaj nazorno prikazala Sara in Jan. Izvedeli smo, kako so moški pred dva tisoč leti osvajali dekleta in žene, kako so se le-te lotevale ličenja, in kako so moški skrbeli za svojo nego.

Nato je Jure predstavil fotografije z naše ekskurzije v Rim in Pompeje in obudil spomine na marsikatero prijetno in tudi manj prijetno prigodo.

Sledil je skeč »Romani, ite domum!« (slovensko »Rimljani, pojdite domov!«), s katerim so Jan, Miha Č. in Miha M. pokazali, da se lahko latinsko slovnico učimo tudi na zabaven način.

Seveda pa ni pravega antičnega večera brez rimske kuhinje, za kar so poskrbele dijakinje 2.b razreda. Skuhale so jedi po receptih izpred dva tisoč let. Izbira je bila velika: različne vrste kruha, dateljni, pripravljeni na različne načine, jajčne kreme, šunka v testu … Ob hrani in prijetnem klepetu smo zaključili naš antični večer. Podali smo se vsak proti svojemu domu, z lepimi spomini in polnimi želodčki.

1. letnik - rešitve vaj

Bliža se konec počitnic in glede na e-maile, ki sem jih prejela, nekateri že pridno delate za šolo. Kakor sem obljubila, vam ponujam rešitve vaj, da boste lahko preverili svoje znanje in utrdili snov, ki vam dela težave.

Pridno učenje še naprej. Saj veste: Usus magister egregius!