Latinščina

Tezej

Dijaki 1. letnika (in seveda tudi ostali), osvežite svoje znanje o mitološkem junaku Tezeju s pomočjo kviza tipa “Lepo je biti milijonar”. Pomagate pa si lahko z e-Zgodbico o Tezeju (v angleščini).

V katero sklanjatev …

… spadajo izbrani primeri latinskih samostalnikov? Kviz za dijake 1. in 2. letnikov.

Dulce cum utile.

Gaj Valerij Katul (Gaius Valerius Catullus)

Katul se je rodil ok. leta 84 pr. n. š. v Veroni. Nikoli ni prebolel ljubezni do neke ženske, ki jo je imenoval Lezbija, in smrti svojega brata, ki je umrl v neznanih okoliščinah v bližini Troje. Katul je predstavnik pesnikov, ki se imenujejo neoteriki (novi pesniki), za katere je značilno, da so se zgledovali po grškem pesniku Kalimahu, ki je rekel, da je “velika knjiga veliko zlo”, zato so pisali kratke epe imenovane epiliji. Njegov liber se deli na tri dele; prvi del vsebuje kratke pesmi v različnih metričnih oblikah, drugi del učene, po večini mitološke pesmi, tretji del pa epigrame. V Katulovih pesmih so v ospredju individualne vrednote, njegova lirika je subjektivna, samega sebe velikokrat imenuje v pesmih.

Svoje znanje o Katulu pa lahko preverite še s pomočjo kviza.

In še carmen I iz Katulove pesniške zbirke:

Cui dono lepidum novum libellum
arida modo pumice expolitum?
Corneli, tibi: namque tu solebas
meas esse aliquid putare nugas.
Iam tum, cum ausus es unus Italorum
omne aevum tribus explicare cartis…
Doctis, Iuppiter, et laboriosis!
Quare habe tibi quidquid hoc libelli—
qualecumque, quod, o patrona virgo,
plus uno maneat perenne saeclo!

Še več Katulovih pesmi pa najdete na spletni strani posvečeni Katulu, kjer se nahajajo tudi prevodi njegovih pesmi v različne jezike, med katerimi, žal, ni slovenskega jezika. Pač pa angleški, hrvaški, srbski ali pa ruski.

Še dve knjigi

Od Valeria Massima Manfredija pa sta pri založbi Učila izšli še dve zanimivi knjigi:

“Talisman Troje”

Po končani trojanski vojni se grški junaki zmagoslavno vračajo domov. Tam pa jih čaka neprijetno presenečanje: njihove žene so se med tem povezale in se dogovorile, da bodo svoje dolgo odsotne može pobile in zavladale same. Agamemnona ubije žena, Odisej blodi po morju, Menelaj spregleda zaroto kraljic in jim napoveduje vojno, Diomed pa se odloči, da bo zapustil nezvesto ženo in si poiskal novo domovino. Pluje proti zahodu, ob opisu njegove poti spoznavamo, kakšna je bila jadranska obala (Albanija, Dalmacija in Italija) v bronasti dobi.

V to glavno zgodbo so vpletene refleksije o trojanski vojni in resničnem vzroku, zakaj naj bi se Grki odpravili proti Troji. Parisova ugrabitev Helene je bila le navidezni vzrok, v resnici so Grki hoteli dobiti čarobni kip Atene, ki tistemu ljudstvu, ki ta kip ima, zagotavlja varno in svetlo prihodnost.

in “Cesarstvo zmajev”

Mark Matelus Akvila, poveljnik cesarjeve osebne straže, spremlja rimskega cesarja na srečanju s perzijskim vladarjem. Pogajanja se izkažejo za past, Valerijana in njegovo osebno stražo zajamejo in odpeljejo v ujetništvo. Tam podleže fizičnim naporom in lakoti, Mark pa s svojimi možmi pobegne. Na begu naletijo na skrivnostnega jezdeca, za katerega se zdi, da tudi sam beži pred Perzijci. Izkaže se, da gre za kitajskega princa, ki je talec perzijskega dvora. Rimljanom ponudi delo: kot osebna straža naj bi ga varovali na begu domov. Poti proti zahodu so močno zastražene, zato se zdi Marku pot proti Kitajski varnejša. Z očmi zahodnjaka odkriva skrivnostni svet Kitajske, njeno kulturo in način bojevanja. Začne si postavljati vprašanje, ali je Kitajska le ovinek na poti domov v rimsko cesarstvo ali pa je našel svoj novi dom?

Talosov ščit

Pri založbi Učila je izšla nova knjiga italijanskega pisatelja Valeria Massima Manfredija “Talosov ščit”.

Antika. Grčija. V Šparti vladajo strogi zakoni: če se otrok rodi s telesno hibo, ga izpostavijo volkovom. Tako mora plemeniti Aristarh zaradi otrple nožice izpostaviti svojega drugega sinka. A fantek preživi, saj ga pred kruto usodo reši star pastir. Ta ga poimenuje Talos in ga vzgaja kot svojega vnuka. Odraščajočemu mladeniču pozneje razkrije skrivnostno izročilo svojega zdaj zasužnjenega ljudstva in ga nauči rokovanja z lokom. Talosa pa zanimajo tudi špartanski vojaki, saj občuduje njihovo moč in vztrajnost. Potem pa odkrije, da je potomec ene najplemenitejših družin Šparte, in v njegovi notranjosti se razplamti boj med obema svetovoma, ki jima pripada.

Zgodovinski okvir za Talosov ščit so grško-perzijske vojne (izpostavljena je bitka pri Termopilah).

De magistro fistulam cannabis fumificante (O učitelju, ki kadi travo)

Florentiae, in praeclara urbe Italica, magister scholae cuiusdam ante discipulos adolescentes sibi fistulam cannabis fumificavit. “Euge, magister! - inquit discipulus - euge! sumisne cannabim?” Cui ipse: “Quid ergo? Putan me talia numquam cognovisse?”. “Magister - ait puella - haec ad inscriptionem YouTube mittemus. Si quis aspexerit, nescioquis in vincula conicietur!” Dein telephonium mobile cathedrae appropinquat et eo fistulae imaginem magnificatam imprimit, quae cannabis plena videtur.

Re vera imagines in inscriptione YouTube apparuerunt, unde paulo post amotae sunt, magistrum ergo cannabifumificantem ex labore scholae illius praefectus ad tempus arcuit, donec custodes publici indagaverint.

Vir: http://www.alcuinus.net/ephemeris/crater.php

Grško in rimsko zdravstvo

»Zdravniki« v antičnem Rimu niso bili niti približno enako cenjeni kot tisti v Grčiji. Sam poklic (razen v legijah) so smatrali za nizek socialni položaj, primeren za sužnje, osvobojence in nerimljane, v glavnem Grke. Nekaj je bilo takih z ugledom, večinoma pa so jih imeli za goljufe, lažnivce in šušmarje. Večinoma (vsaj v zgodnjem obd.) so se učili sami in so bili vajenci, ki so preprosto trdili, da so zdravilci in so imeli le malo medicinskega znanja. Veliko se jih je trudilo nuditi učinkovito zdravljenje, še več pa se jih je s tem ukvarjalo le, da bi prevarali svoje paciente. Ker niso zahtevali diplom ali ustrezne izobrazbe za odprtje zdravniške prakse, se je lahko vsak oklical za zdravnika, in če je bil uspešen, si je pridobil še več pacientov, če ne, pa se je začel ukvarjati z drugim poklicem. Bogati in bolj ugledni zdravniki so imeli ambulante kakor danes, s sprejemno pisarno in osebjem, drugi pa so opravljali prakso kar na ulicah in šli celo tako daleč, da so uprizorili enostavne operacije kar pred zbrano množico. Nekateri so delovali kot prodajalci ‘kačjega olja’ in so poleg zdravljenja prodajali še razne produkte; zdravniki so pogosto prodajali tudi kozmetične izdelke. Skoraj vsak je zdrávil vse bolezni, da je le bilo plačilo pravo, pa čeprav so vedeli, da naredijo več škode kot koristi (obstajajo celo dokazi, ko so zdravniki delovali kot morilci, s tem ko so zastrupljali paciente pod pretvezo, da jih zdravijo). Z nastankom medicinske šole v 1. stol. n.š. je antično zdravstvo postalo bolj enotno. Za povprečnega državljana je bilo bolje, če sploh ni potreboval zdravnika. Kirurgi, zlasti tisti v legijah, so bili zelo vešči in zaželjeni v privatnem življenju; raziskave in napredki, ki so jih naredili zdravniki na bojiščih, so postali temelj človeške medicine za skoraj 2 tisočletji. Tudi ženske so imele pomembno vlogo v zdravstvu; kot babice so pomagale pri porodu in so bile izkušene v ženskem zdravstvu.
Rimsko zdravstvo izvira iz grškega, kar ni nič presenetljivega, saj so od Grkov prevzeli precej kulturnih pojavov in jih nato poskušali izboljšati. Proučevali so medicinske razprave in metode Grkov, Etruščanov, Egipčanov, Perzijcev in drugih ljudstev, ki so si jih podjarmili, in nato ustvarili najboljši medicinski ustroj antičnega sveta. Pred grškim vplivom je bila rimska medicina omejena na domača zdravila in na praznoverne rituale - rimska vojska ni imela zdravil, s katerimi bi vojakom zdravila rane med bitkami, in ker je to vplivalo na moralo in učinkovitost vojske, je bilo nujno, da bi razvili bolj profesionalno znanje medicine, kar je vodilo k razvoju rimske medicine. Večina zgodnjih rimskih zdravnikov je bila Grkov. Prvi med tistimi, ki so prišli v Rim, je bil Arcagathus, ki je prišel v Rim leta 219 pr. n.š. in je trdil, da ima profesionalno medicinsko znanje ter je bil nemudoma zasut s pacienti; kmalu pa se je izkazalo, da se preveč poslužuje skalpela in jedkala, s čimer si je prislužil vzdevek »Rabelj«; trajalo je naslednjih sto let preden so Rimljani ponovno dali kakemu Grku dovoljenje za opravljanje zdravniškega poklica; to ni bil nihče drug kot Asclepiades iz Bitinije, ki je v Rim prišel leta 100 pr. n.š. Kmalu je bilo v Rimu veliko število zdravnikov; na zelo lahek način si lahko postal zdravnik - če si se odločil za ta poklic, si odprl prakso; včasih so bili vajenci pri kakem drugem zdravniku enako dvomljivega slovesa. Takšen odnos do medicine in dejstvo, da so bili zdravniki v glavnem sužnji in so bili zato na dnu družbene lestvice, jim seveda ni prinesel ugleda, kakršnega uživajo danes.
Marcial je napisal kar nekaj epigramov na temo nekvalitetnega zdravstva:

»Do nedavnega je bil Diaulus zdravnik; sedaj je lastnik pogrebnega zavoda. Kot lastnik pogrebnega zavoda še vedno počne, kar je počel kot zdravnik.« (Mart., Epigram. 1.47)

»Malo mi je bilo slabo, zato sem poklical dr. Symmacha. No, prišli ste, Symmachus, toda s seboj ste pripeljali 100 študentov medicine. Petdeset parov ledeno mrzlih rok me je drezalo in zbadalo. Nisem imel vročine, Symmachus, ko sem vas poklical, sedaj pa jo imam.« (Mart., Epigram. 5.9)

»Socles je obljubil, da bo Diodoru zravnal grbo. Na grbavčevo hrbtenico je položil tri težke kamne, kar ga je zdrobilo in je umrl. Toda bil je bolj raven kot ravnilo.« (grška antolog. XI, 120)

Pod vodstvom Gaja Marija je rimska vojska postala najbolj izurjena in disciplinirana sila, in nekaj tega se je preneslo tudi na medicino. Za časa cesarja Avgusta je bila formirana prva rimska zdravniška zbornica in poklic zdravnika ni bil več cenen, ampak spoštovan. Pomagalo je tudi to, da so od sedaj naprej morali študirati v novi vojaški medicinski šoli in niso mogli opravljati prakse brez diplome. Rimski zdravniki so študirali Hipokrata (ki je prišel z grškega otoka Kosa). V resnici je bil le eden izmed mnogih zdravnikov, toda njegova osebna priljubljenost je pripomogla k temu, da so njegove razprave ohranili, medtem ko so se tiste od njegovih predhodnikov izgubile. Poleg Hipokrata, čigar prisega je še danes v rabi, so bili tu še Aretaeus iz Kapadokije (pisal razprave o akutnih in kroničnih boleznih), Celsus (pisal zdrav. priročnike), Pedanios Dioscorides, ki je pisal o zeliščni medicini (še danes se rabi v alternativni medicini), Galen (130-200 n.š.) najbolj znan med rimskimi zdravniki (pisal o psihologiji in kirurških procesih, vključujoč različne medicinske in kirurške instrumente, ki so bili takrat v rabi), Onbasius, ki je ok. leta 325 n.š. izdal medicinsko enciklopedijo v 70-ih poglavjih, Soranus iz Efeza, ki je pisal o porodništvu in ginekologiji. Napredna rimska medicina in kirurški inštrumenti, ki so jih uporabljali so bili v mnogo stvareh nenavadno podobni medicinski praksi 19. stol. Operacije so opravljali specialisti in uporabljali instrumente, ki so bili narejeni iz jekla ali brona - skalpel, klešče, sonde, katetri, kavlji, svedri in žage za kosti, čaše za odtekanje krvi … Raba anestetikov in pomirjeval kot npr. morfij in skopolamin (iz semen črnega zobnika) je bila zelo razširjena. Rimljani niso poznali povezave med bakterijami in okužbami, toda nevede so zmanjšali možnost okužbe s tem, ko so prekuhali instrumente pred operacijo in istega niso uporabili dvakrat zapored, ne da bi ga prej prekuhali. Rane so vedno sprali z antiseptiki in amputacije, ki so jih opravljali, da bi preprečili gangreno, so vedno izžgali. Rimsko nagnjenje do javnih kopališč in urejen kanalizacijski sistem sta tudi pripomogla k javni čistoči in k preprečevanju širjenja bolezni. Rimski zdravniki so postali zelo spretni pri raznih medicinskih problemih; lahko so naravnali kosti, zavrtali luknje v lobanjo (to so počeli, da bi olajšali pritisk in bolečino), opravljali operacije na možganih, poznali so notranje in zunanje šive in opravljali manjše plastične posege - lahko so popravili obrazne poškodbe, odstranili bradavice … Seveda, podobno kot dandanes, so si lahko najboljšo medicinsko oskrbo privoščili le zelo bogati, medtem ko so nižji sloji hodili k šušmarjem in vračem.

Vir: http://www.crystalinks.com/romemedicine.html

Asterix na OI

V kinematografih že predvajajo nov film o pretkanih Galcih “Asterix na olimpijskih igrah”.

V antični Grčiji se začenjajo olimpijske igre, zmagovalcu pa je obljubljena poroka z lepo princeso Irino, v katero je nesmrtno zaljubljen Galec Romantix. Na pomoč mu priskočita Asterix in Obelix, toda ker so med športniki poživila prepovedana, se morata odreči čudežnemu napoju moči. Dodatne preglavice povzroča dvolični Cezarjev sin Brutus, ki skuša zlepa ali zgrda zmagati in z zvijačo zavladati rimskemu imperiju. A to je račun brez Asterixa in Obelixa, ki ju že pošteno srbijo pesti …

Zgodba

Na začetku so bile sanje: producent in korežiser Thomas Langmann je že od nekdaj hrepenel, da bi legendarnega stripovskega junaka oživil na filmskem platnu. Že zgodaj se je odločil za strip Asterix na olimpijskih igrah, zanj najbolj vizualno in spektakularno Asterixovo pustolovščino, enkratno zmes komedije in akcije. Kot producent ni pozabil na finančno plat: z mednarodno igralsko zasedbo in filmsko ekipo bo lažje pridobil evropske partnerje. Uspelo mu je: s proračunom 78 milijonov evrov je Asterix na olimpijskih igrah najdražji film v francoščini v zgodovini.

Langmann ni takoj začel oblegati avtorja stripa Alberta Uderza, temveč se je s kolegi najprej pridno lotil pisanja scenarija. Izvirno zgodbo je obogatil z dvobojem med Cezarjem in Brutusom, njegovim posvojencem, ki ima zgolj eno misel: postati cesar namesto Cezarja, in z ljubeznijo med mladim Galcem in grško princeso. Po Irini hlasta tudi kruti Brutus, a njena roka bo pripadla zmagovalcu olimpijskih iger. To je nova naloga za neuničljiva Asterixa in Obelixa, ki morata poskrbeti, da bosta galski mladec in ljubezen zmagala.

Vzporedno s pisanjem scenarija Thomas Langmann sanja tudi o zasedbi vlog. Prva ideja: Cezar bo Alain Delon. Druga: Benoît Poelvoorde bo Brutus. Legendarni zvezdnik in belgijski igralec, čigar neverjetni potencial je občudoval v filmu Jajca na verigi (Le Boulet). Tretja ideja: najti novega Asterixa, ker bi rad obnovil dvojec Asterix-Obelix. Čez nekaj mesecev Clovis Cornillac sprejme ta izziv. Četrti preblisk: v stranskih vlogah zasesti mlade evropske komike. In še peta domislica: povabiti k sodelovanju slavne športnike, kot so Zinedine Zidane, Michael Schumacher (ki bo pod imenom Schumix vozil rdečo pošast, bolj podobno formuli 1 kot starodavni kočiji), Tony Parker (Tonus Parker), Amélie Mauresmo (Amelix), ki bodo vsekakor dodatna vaba za gledalce.

Režiser bo Frédéric Forestier, ki mu je Langmann že zaupal vodenje akcijske komedije Jajca na verigi. Še nekaj se bo zgodilo - prvič bo sam stal za kamero: “Preveč sem bil vpleten v pripravo in ustvarjanje filma, da bi obstal na pol poti”.

S prvo verzijo scenarija, v katerem se spretno prepletata duhovitost stripovske predloge in novi iskrivi dialogi, mu je uspelo prepričati Alberta Uderza. Tudi Alain Delon in Benoît Poelvoorde sta hitro klonila.

Kje bodo snemali? Odločili so se za novi španski studio “La Ciudad de la luz” v Alicanteju. Poleg nezanemarljvih finančnih spodbud, idealnega podnebja in bleščeče nove infrastrukture so jih prepričali prostrani prazni tereni nad morjem, kjer bo zrasel spektakularen olimpijski stadion. Kot pravi Langmann: “Če se podaš v tako pustolovščino, je treba za vsa dela izbrati najboljše”. Zato je izbral Aline Bonetto, dobitnico cezarja za nepozabno scenografijo filma Zelo dolga zaroka, in kostumo-grafko Madeline Fontaine, tudi ovenčano s cezarjem za isti film. Direktor fotografije je Thierry Arbogast, priljubljeni snemalec Luca Bessona in Jeana-Paula Rappeneauja. Ključni so tudi ustvarjalci posebnih učinkov (Yves Domenjoud, Olivier Gleyze in Jean-Baptiste Bonetto, znani pod imenom “Versaillesčani”), ki morajo pričarati bombastičnost stripa in še bolj obogatiti razkošna prizorišča.

Več kod pet mesecev, od decembra 2005 do junija 2006, pripravljalna dela tečejo z vso paro. S pomočjo nemških, španskih in italijanskih partnerjev spravijo film finančno pod streho. Aline Bonetto in Madeline Fontaine se poglobita v zgodovinske knjige in stripovske albume, kjer občudujeta natančnost in avtentičnost Uderzovih risb. Zanju - kot za maskerje in frizerje - je največja težava, kako ohraniti pravo mero: ostati zvesti stripu, ne da bi se odpovedali realizmu, ohraniti duha komedije, ne da bi zdrsnili v karikaturo.

Za konje je skrbel Španec Ricardo Cruz, ki je že sodeloval v Zadnjem samuraju in Aleksandru trikratnega oskarjevca Oliverja Stona. Dva meseca so urili več kot 60 konj. Rezultat je dih jemajoča dirka s kočijami, ki spominja na prizore iz legendarnega Ben Hura.

Glavnim igralcem Clovisu Cornillacu, Gérardu Depardieuju, Alainu Delonu in Benoîtu Poelvoordeju sta se medtem pridružila še filmska zaljubljenca - kanadski komik Stéphane Rousseau in prelepa Italoameričanka Vanessa Hessler. Franck Dubosc fuša kot bard Fisteltenorkix; v eni svojih zadnjih vlog je Jean-Pierre Castel oživil druida Panoramixa. Kuža Kužifix bo oziroma bodo isti kot v filmu Asterix in Obelix: Misija Kleopatra.

Vir: http://www.kolosej.si